To je naš Moon-Camp "CEMA". Razmišljali smo, da bi ga postavili na južnem polu, v bližini kraterja Shackleton (globina 4 km, premer 20 km).
Kamp je sestavljen iz posameznih polkrožnih modulov, zato ga je mogoče nenehno širiti in prilagajati. Če se v enem od modulov pojavi poškodba (npr. razpoka v steni, ki povzroči izgubo kisika), ga je mogoče z zaprtjem prehodov ločiti od drugih in popraviti, ne da bi jih poškodovali. Zaradi svoje polkrožne oblike se lahko Moon Camp prekrije z lunino praprotjo, zato ni treba vrtati lukenj, da bi ga zaščitili pred sevanjem. Vrtanje bi bilo zelo drago, saj bi morali na Luno pripeljati velike in težke vrtalne stroje. Zaradi tega je naš Moon Camp relativno izvedljiv.

Naš tabor na Luni "CEMA" je začasno namenjen dvema astronavtoma. V tem smislu sta na voljo dve zasebni sobi in tudi preostale zmogljivosti so primerne za to število oseb. Zaradi prilagodljivosti našega luninega tabora pa ga je mogoče nenehno širiti in tako omogočiti bivanje večjemu številu oseb.
Naš lunin tabor je le model kasnejšega tabora, zato razmerja med posameznimi moduli, objekti in zlasti kraterjem Shackleton niso pravilna.

Krater Shackleton

Postavitev v bližini Krater Shackleton bi zagotovili stalno oskrbo tabora z vodo, saj se led v kraterju lahko kadar koli stopi in uporabi. Proizvodnja električne energije s fotovoltaičnim sistemom bo zagotovljena zaradi zadostne količine sončne svetlobe med svetlobno fazo, ki je na južnem polu še posebej dolga. Poleg tega tamkajšnje temperature v primerjavi z drugimi kraji niso preveč ekstremne. Poleg tega je s tega položaja mogoče vzpostaviti razmeroma dober radijski stik z Zemljo, saj bi astronomski radijski valovi na tem mestu lahko delovali na uporabnih frekvencah, zato imamo na strehi anteno.

Prva dostava: večje in težje komponente (stroj za cepljenje kisika, rover, sončne celice itd.) bodo strojno nameščene na ustrezna mesta.

Druga dobava: leteči robot in "zloženi" Moon-Camp, sestavljen iz kovinskega ogrodja, prekritega s tanko plastjo aluminija. Z vesoljskega plovila se spusti na površje, kjer se od znotraj napihne in iz velikega modula (poveljniškega centra) se izbočijo manjši moduli. Leteči robot nabere vase lunino praprot in jo razporedi po taboru, da je ta varen pred sevanjem.

Končna dostava: oprema in ljudje, ki so nato delno s pomočjo strojev postavili tabor na Luni.

Oskrba našega luninega tabora z vodo bo potekala s pomočjo kraterja Shackleton. Želimo si, da bi lahko talili in filtrirali led neposredno v kraterju ter ga uporabljali za sanitarne prostore našega luninega tabora, oskrbo astronavtov z vodo in za namakanje našega hidroponičnega sistema. Vodo je mogoče filtrirati in jo vedno znova uporabiti. Na primer, urin astronavtov gre skozi filtrirni sistem in se tako reciklira v pitno vodo.

Naš lunin tabor ima hidroponično napravo, v kateri lahko astronavti sami pridelujejo hrano, ki jo jedo v kuhinji. Vzporedno bodo pripeljali tudi liofilizirane jedi, ki jih bodo pripravljali v kuhinji. Poleg tega se astronavti redno oskrbujejo s hrano z Zemlje.

Ker se naš lunin tabor nahaja na južnem tečaju, dobi sončno svetlobo približno 95% časa. Zato smo po našem taboru postavili številne sončne panele, ki pretvarjajo sončno energijo. Fotovoltaični sistem bo naš glavni vir energije.
Za pridobivanje energije se uporabljajo tudi gorivne celice, v katerih kisik in vodik reagirata v vodo in so prav tako prisotne v našem Moon camp. Postopek se imenuje elektrokemijska reakcija.
Električna energija se nato zbira v našem velikem skladišču energije (bateriji), od koder jo lahko uporabite kadar koli, tudi ponoči.

Luno prekriva plast regolita, ki ga sestavlja predvsem kisik (43%) v kombinaciji z železom, magnezijem, kalcijem ali silicijem. Pri segrevanju luninega prahu se kisik sprosti iz spojine in naši astronavti ga lahko uporabljajo za dihanje. Za to imamo na voljo stroj za cepljenje kisika, ki ga lahko uporabimo za pridobivanje kisika.
CO2, ki se sprošča med dihanjem, gre lahko skozi sistem, ki ga pretvori nazaj v kisik (O2), ki ga lahko avstronavti vdihavajo nazaj, ali pa gre neposredno v hidroponični sistem, kjer hrani rastline.

Na Luni je kozmično sevanje veliko večje kot na Zemlji, saj na njej skoraj ni atmosfere in magnetnega polja, ki bi sevanje odklonilo. Visokoenergijski delci, ki po vesolju letijo s skoraj svetlobno hitrostjo, lahko povzročijo veliko škodo na človeških celicah.
Da bi se zaščitili pred kozmičnim sevanjem, svoj lunarni tabor prekrijemo z lunarno zemljo, ki ima zaščitni učinek. V ta namen lahko uporabimo tudi ostanke luninih kamnin, iz katerih je bil raztopljen kisik.
Poleg tega bi astronavti lahko nosili telovnike za zaščito pred sevanjem.

S perspektive astronavtke Julije.

Tistega dne sem se okoli osmih zjutraj v našem luninem taboru prebudil in sprostil varnostne pasove, ki so me čez noč držali na varnem v postelji.
Ko sem vstal, sem opazil, da je Tobias, moj astronavtski kolega na lunini postaji, že buden in da komunicira s svojo družino v poveljniškem centru. Po kratkem pozdravu sva se skupaj odpravila v rastlinjak, da bi iz našega hidroponičnega sistema pridelala nekaj zelenjave za zajtrk (9.30).
Ta dan se je začel takoj po hitrem umivanju, ki mu je sledila vadba v telovadnici (11:00).
Nadel sem si skafander in radiacijski jopič ter zapustil postajo. Danes sem bil predviden za ogled našega roverja na motorni pogon, da bi opravil določene meritve in zbral vzorce za poznejšo študijo.
Zagnal sem rover in odpeljal po luknjasti lunini zemlji.
Tobias bo danes skrbel za postajo.
Po nekaj kilometrih sem zbral nekaj primernih luninih kosov in začel z meritvami (12:30).
Po približno dveh urah sem se vrnil na postajo in skupaj smo imeli kosilo (ob 14.00).
Nato smo odšli v poveljniški center, kjer smo analizirali vzorce, napisali protokol in o rezultatih komunicirali z Zemljo (do 17.00). Da bi ostali fit, smo se spet odpravili v telovadnico in delali kot za stavo (do 19.00).
Po večerji in večernem pregledu postaje sem padla v posteljo in se potopila v bralnik e-knjig (21.00).