Discoverer's Moon Camp bi astronavtom omogočil življenje in delo na Luni, hkrati pa bi imel več sekundarnih struktur, ki bi zagotavljale oskrbo vse opreme z energijo, - sončne celice, - komunikacije med astronavti ter med Luno in Zemljo, - antene, - ter shranjevanje energije in virov - visoko učinkovite baterije in rezervoarje za vodo, gorivo, regolit in pline.

Da bi zmanjšali stroške in spodbudili trajnost, je ekipa zasnovala bazo, ki bi zagotavljala največje možno udobje, hkrati pa zavzemala najmanjšo možno površino in zahtevala najmanjšo možno količino virov.

Bivalni prostori bi se nahajali pod zemljo in bi bili razdeljeni na dva dela, enega za delo in drugega za prosti čas, tako da bi bilo mogoče jasno razlikovati med delovnim časom in časom počitka. Kuhinja bi bila skupen prostor, kjer bi astronavti lahko nekaj časa za počitek preživeli skupaj, vendar bi imel vsak od njih ločeno spalnico, da bi imeli več zasebnosti.

Na površju bi bila le zračna zapora ter modul za shranjevanje in vzdrževanje roverja, v katerem bi bili shranjeni tudi lunarni vzorci, preden bi jih analizirali v laboratoriju. V podzemne oddelke bi se lahko dostopalo z glavnim dvigalom za ljudi in tovor ter s sekundarnim dvigalom, ki bi bilo namenjeno samo ljudem in bi se uporabljalo v nujnih primerih.

Na voljo bi bilo tudi več roverjev s posadko, s katerimi bi astronavti lahko opravljali misije na lunarnih tleh, pri katerih bi premagovali večje razdalje. Izstrelišče za vesoljske ladje bi omogočalo prevoz blaga in ljudi med Zemljo in Luno.

Lokacija luninega tabora je krater Clavius. Ta krater se nahaja na južnem tečaju Lune, v njem pa je prisotna voda v obliki ledu. Astronavti te vode ne bi mogli izkoristiti le za osebno ali kmetijsko rabo, temveč je ta lokacija tudi zelo izpostavljena sončni svetlobi, ki zagotavlja oskrbo Lunine baze z energijo.

Krater Clavius je idealen kraj zaradi vseh zgoraj navedenih razlogov, pa tudi zato, da temperatura ne bi močno nihala.

Za izgradnjo luninega tabora bi bilo treba najprej na Luno poslati avtonomne roverje in vrtalne stroje, saj bi bil večji del tabora pod zemljo. Vrtalni stroji bi izkopavali lunarno zemljo, roverji pa bi na kraju samem gradili in sestavljali različne bazne module, pri čemer bi za notranje komponente, kot so cevi, uporabljali 3D-tiskalnike, za vse zunanje stene, vključno s podzemnimi oddelki, pa bi izdelovali lunarni beton. Lunarni beton se izdeluje iz lunarnega regolita in sečnine iz človeškega urina, ki deluje kot mehčalec in zmanjšuje količino vode, potrebne za gradnjo na Luni. Njegova trdnost omogoča, da se uporablja za temeljenje struktur. Poleg tega astronavtom nudi dodatno zaščito pred težkimi luninimi razmerami, kot so ekstremne temperature in smrtonosna stopnja sevanja.

Ko bo struktura baze dokončana in okolje primerno, bodo na Luno skupaj s prvimi astronavti prepeljali opremo in lahkotno pohištvo, ki jih bodo namestili v bazo. Na tej stopnji bi na Luno poslali tudi večje roverje za astronavte s posadko. Če bi bilo potrebno, bi lahko v prihodnosti vesoljski postaji dodali več modulov, če bi želela sprejeti več astronavtov, in sicer s proizvodnjo lunarnega betona in 3D-tiskanjem nadaljnjih sestavnih delov.

Z gradnjo baze na kraju samem, iz lunarnih materialov in z uporabo lahkega pohištva bi se stroški, povezani s prevozom in gradnjo, drastično zmanjšali.

Lunina baza bi morala astronavte zaščititi pred težkimi luninimi razmerami in nevarnostmi, predvsem pred ekstremnimi temperaturnimi nihanji, udarci meteoritov, škodljivim sevanjem in neobstojem atmosfere.

Prvič, ker naj bi bilo taborišče na južnem polu, bi bili astronavti izpostavljeni bistveno manjšim temperaturnim nihanjem, kot jih beležijo na drugih območjih Lune. Poleg tega bi zaradi stalne izpostavljenosti sončni svetlobi stalno proizvajali energijo, katere del bi lahko uporabili za ogrevanje.

Večina baze bi bila pod zemljo, kar bi zagotavljalo stalno raven zaščite pred udarci meteoritov in smrtonosnim sevanjem. Čeprav so s to možnostjo povezani višji stroški, je zaradi izkopov, ki so potrebni za gradnjo baze, varnost precej večja.

Glavni gradbeni material, lunarni beton, bi zagotavljal dodatno zaščito pred škodljivim sevanjem, temperaturnimi nihanji in zunanjim vakuumom.

Sprva bi vodo prinašali z Zemlje, saj na Luni ne bi bilo opreme, ki bi omogočala njeno pridobivanje. Kasneje bi jo pridobivali iz luninega ledu. Vendar bi bilo treba opraviti ustrezne raziskave, da bi ocenili vpliv pridobivanja vode iz lunarnega ledu. Recikliranje vode bi potekalo stalno.

Sprva bi vso hrano prinesli z Zemlje. Pozneje bi na Luni v rastlinjakih pod zemljo pridelovali predvsem zelenjavo. Pri tem bi se uporabljala umetna razsvetljava, ki bi omogočala uravnavanje časa, v katerem bi bile rastline izpostavljene svetlobi, hkrati pa bi jih ščitila pred škodljivim sevanjem, saj ne bi bile izpostavljene neposredni sončni svetlobi. Astronavtske odpadke bi lahko uporabili kot gnojilo, kar bi prispevalo k trajnosti baze. Za dopolnitev prehrane ljudi z drugimi hranilnimi snovmi, predvsem beljakovinami, bi nekatere prehrambene izdelke stalno prinašali z Zemlje.

Večino energije, potrebne za delovanje baze na Luni, bi pridobivali iz sončnih kolektorjev, nameščenih na površju. Ker je lunina baza na južnem polu, bi bila izpostavljenost sončni svetlobi v bistvu stalna. Da pa bi preprečili scenarije, v katerih sončne plošče ne bi bile na voljo, na primer v primeru okvare ali med luninimi mrki, bi v bazo namestili visoko učinkovite baterije, ki bi bazo oskrbovale z vso potrebno energijo v kratkem začasnem obdobju, dokler sončne plošče ne bi bile spet na voljo. Nekaj goriva bi prinesli tudi z Zemlje in ga shranili v rezervoarjih za uporabo v nujnih primerih.

Sprva bi atmosfero za dihanje za bazo uvažali z Zemlje, pline pa bi na Luno prenašali v rezervoarjih s stisnjenim zrakom. Kasneje, ko bi vsa oprema že delovala, bi lahko kisik pridobivali z elektrolizo vode ali luninega regolita. Postopek pridobivanja kisika iz regolita je sicer zelo učinkovit, vendar zahteva velike količine energije in napredno industrijsko opremo, zato bi ga bilo treba sprva sprejeti kot eksperimentalni postopek. Tudi ogljikov dioksid bi bil pomemben plin. Nedavne študije potrjujejo obstoj lunarnih hladnih pasti za ogljikov dioksid, vendar ne zagotavljajo, da je v njih prisoten trdni ogljikov dioksid, zato bi morali astronavti opraviti nekaj raziskav, da bi ugotovili, ali ogljikov dioksid tam res obstaja in ali bi ga bilo mogoče pridobiti. Če ne, bi ga lahko uvozili z Zemlje, kot se to vedno zgodi z dušikom.

Glavni namen luninega tabora bi bilo izvajanje lunarnih znanstvenih raziskav. V njem bi lahko na primer preučevali lunine vzorce ali okoljske razmere in druge pomembne vidike. Astronavti bi sodelovali, da bi bili uspešni pri prenosu koristnih informacij na Zemljo. Poleg tega bi imeli priložnost živeti dalj časa v vesolju, kar bi jim omogočilo ključen vpogled v to, kako bi potekalo življenje na oddaljenih planetih.

V luninem taboru naj bi sprva živelo pet astronavtov: dva inženirja, zdravnik, biolog in geolog.

Dan se začne okoli 7. ure zjutraj.Astronavti se zbudijo, zapustijo svoje sobe in se odpravijo v kopalnico, kjer poskrbijo za osebno higieno. Nato se odpravijo v telovadnico, da bi ohranili kondicijo, in opravijo eno uro vadbe v skladu s priporočili, ki jih je dal zdravnik. Pozneje se zberejo v kuhinji, kjer zajtrkujejo.

Nato astronavti začnejo delati. Eden od inženirjev bo nadzoroval elektrolizo vode in regolita. Drugi inženir bo spremljal sončne celice in baterije ter bil odgovoren za njihovo vzdrževanje in delovanje. Zdravnik mora za astronavte pripraviti načrt prehrane in vadbe. Prav tako lahko preuči učinke lunine gravitacije na človeško telo v daljšem časovnem obdobju. Biolog mora skrbeti za rastline ter nadzorovati temperaturo in vlažnost. Geolog zbira in analizira lunine vzorce v laboratoriju.

Okoli 13. ure imajo astronavti kosilo, da si napolnijo baterije. Nekaj časa preživijo skupaj v kuhinji. Ko se počutijo pripravljene, se vrnejo k delu do 18.00. V tem času se astronavti oprhajo in večerjajo. Ko se bliža noč, odidejo v svojo osebno sobo, kjer se lahko sprostijo in pogovorijo s svojimi družinami ter vzpostavijo komunikacijo z Zemljo. Na koncu gredo spat okoli 22. ure, da se dovolj spočijejo za naslednji dan, ki naj bi bil še bolj produktiven kot prejšnji.