[42]

Pri oblikovanju našega luninega tabora smo se osredotočili predvsem na funkcionalno zasnovo. Glavno telo je sestavljeno iz 4 delov. Vsak od njih bi bil izdelan na Zemlji in prepeljan na Luno, kjer bi ga hitro sestavili in osnovna baza bi bila v enem dnevu pripravljena za uporabo. Na sredini baze bi bil rastlinjak, v katerem bi rasla zelenjava in sadje. To bi bila osnova astronavtove prehrane. Vodo bi pridobivali iz polarnega ledu. Iz vode bi pridobivali tudi kisik Sončni paneli bi proizvajali električno energijo, saj so zelo poceni in učinkoviti. V bližini baze bi bilo pristajališče za rakete in antena za komunikacijo. Nazadnje bi bil tam 3D-tiskalnik, kjer bi astronavti lahko izdelali vse, kar potrebujejo. Celoten kompleks bi lahko sprejel do štiri astronavte.

Bazo želimo zgraditi na južnem tečaju, saj je v kraterjih voda v obliki ledu. Z lahkoto bi jo izvrtali in predelali. Vendar baze ne bi zgradili v kraterju, ker v kraterjih ni svetlobe, svetloba pa je nujna za naše rastline in sončne celice, ki proizvajajo elektriko. Zgradili bi jo v bližini kraterja Shackleton, saj je tam sončna svetloba prisotna približno 200 zemeljskih dni. Poleg tega vemo, da vrtanje luknje v Lunino površje ni smešno in enostavno, zato ga bomo zgradili na površju.

Naša baza je zelo enostavna za izdelavo. Razdeljena je na štiri dele. Vsak del bi bil izdelan na Zemlji in nato prepeljan na Luno. V notranjosti delov bi bil kisik in običajna atmosfera. Deli bi bili z obeh strani zaprti, tako da nič ne bi prišlo ne noter ne ven. Ko bi bili vsi deli in priključki, ki jih povezujejo, na Luni, bi prišli astronavti z roverjem. S pomočjo roverja bi povezali vse štiri dele in celotno telo zatesnili s konektorji, tako da nič ne bi prišlo ne noter ne ven. Nato bi lahko vstopili skozi vhod, uporabili dekompresijsko komoro in razpečatili vsak del, tako da bi bilo dostopno celotno telo. Plošče in druge sestavne dele bi prinesli z drugimi raketami. Poleg tega bi bil na voljo 3D-tiskalnik, tako da bi astronavti lahko natisnili skoraj vse.

Vodo bi zbirali z vrtanjem ledu s površine v kraterju. Astronavt bi uporabil vrtalnik ali rover z vrtalnikom in zbral led. Led bi se stopil in skozi odprtino bi se črpal v filter v bazi. Iz filtra bi šla v skladišče za vodo. Vodo bi zbirali tudi iz zraka, tako da bi ga celo razvlaževali. Vsa voda v bazi bi se reciklirala, zato astronavtom ne bi bilo treba pogosto vrtati ledu.

V središču našega Moon camp je rastlinjak, v katerem bi astronavti lahko sadili krompir in druge hranilne rastline. Rastline bi zalivali z vodo, ki bi jo avtomatski sistem zbiral iz ledu. Ker je veliko vprašanj v zvezi z lunarno zemljo, bi jo najprej preizkusili, v rastlinjaku pa bi uporabili običajno zemeljsko zemljo. Če bi ugotovili, kako varno uporabljati lunino zemljo, bi jo uporabili. Prav tako bi preučili, ali lahko človeške odpadke uporabimo kot gnojilo. Drugo hrano bi poslali z Zemlje in bi bila to predvsem konzervirana hrana.

Zagon baze lahko zahteva veliko električne energije, vendar bi jo lahko zagotavljali sončni kolektorji. Zelo pomemben sestavni del našega energetskega omrežja bi bile baterije. Uporabili bi baterije, ki so razmeroma majhne, vendar zelo učinkovite, kar pomeni, da bi lahko shranjevale ogromne količine energije. Na kraju, kjer bi zgradili našo bazo, je približno 165 dni teme. Če bi lahko ena baterija napajala postajo 7 dni, bi potrebovali 23 baterij, kar ni veliko. Baza bi v temnem obdobju verjetno morala delovati v energetsko učinkovitem načinu.

Z elektrolizo bi iz zbrane vode ločili kisik in vodik. Kisik bi črpali v bazo, vodik pa bi lahko uporabili za izdelavo raketnega goriva. Kisik bi tudi reciklirali. Ozračja ni mogoče ustvariti samo iz kisika, zato bi z Zemlje prinesli druge pline, kot je dušik.

[54]

Prva linija zaščite je funkcionalen sistem za podporo življenja. Poskrbeli bomo, da bo ves čas dobro deloval. Drugi del je zaščita pred majhnimi delci, kot so mini asteroidi ali leteče skale. Za to bi uporabili trpežne in močne materiale. Zgledovali smo se po Mednarodni vesoljski postaji ISS, zato bi bazo zaščitili z debelo plastjo aluminija. Tretji del pa je nevarnost velikih asteroidov. Pred njimi se je zelo težko braniti. Najprej bi morali imeti zapleten sistem senzorjev in satelitov, ki bi astronavte dovolj hitro opozoril na bližajočo se nevarnost, da bi se lahko odzvali. Nato bi obstajal protokol korakov, ki bi jih bilo treba izvesti, a na kratko: astronavti bi dobili najpomembnejše stvari in bi uporabili zasilno raketo, ki bi jih pripeljala na Zemljo.

Dan astronavta bi bil vsak dan nekoliko drugačen, vendar bi za vsak dan obstajal protokol z najpomembnejšimi opravili. Prva stvar po zbuditvi bi bil nadzor vseh sistemov, predvsem sistema za vzdrževanje življenja, kot so sončni kolektorji, vodni filter, proizvajalec kisika itd. Nato bi astronavti pojedli zajtrk, ki bi bil sestavljen iz hranljive hrane. Nato bi vsak astronavt opravljal svoje delo glede na svojo specializacijo. Biolog bi delal v rastlinjaku ali pa bi izvajal poskuse z rastlinami. Fizik bi izvajal svoje poskuse in tudi drugi znanstveniki. Po dopoldanskem bloku poskusov bi bilo kosilo. Po kosilu bi bil čas za sprostitev in vadbo, saj kot vemo, morajo astronavti v vesolju telovaditi. Popoldne bi bil čas, da bi astronavti odšli zunaj baze in tam opravili nekaj poskusov. Ko bi bili zunaj, bi lahko šli vrtat led za vodo, očistiti sončne panele prahu, skrbeti za površino baze, popravljati bazo od zunaj, raziskovati površje ali izvajati druge dejavnosti. Vsaj en astronavt bi moral zaradi varnosti ostati v bazi. Po končanem času in drugih poskusih bi imeli nekaj osebnega časa, v katerem bi se lahko učili ali telovadili. Temu bi sledil še en nadzor sistema. Sistem bi ponovno preverili, tako kot zjutraj. Ponoči bi se astronavti zaradi varnosti ponovno zamenjali na straži. Varnostnik bi komuniciral z Zemljo, delil rezultate in skrbel, da bi vse delovalo, kot je treba. Vsak astronavt bi spal 8 ur.