[42]

Naš lunarni tabor bi imel obliko kapsule/cevke (stene morajo biti okrogle, da se nadzoruje zračni tlak), da bi lahko ostal v podtalju Lune, kjer bi bili izpostavljeni le "vhod za dvigalo", sončne plošče in sončni kolektorji. Ta kapsula bi bila sestavljena iz devetih glavnih delov: kuhinjo, v kateri bi hranili prehranske dodatke; spalnico/dnevno sobo, v kateri bi bilo pet zložljivih postelj; nato bi imeli hodnik z dvema kopalnicama; za tem bi bilo središče za komunikacijo z Zemljo; prostor za dezinfekcijo, ki bi bil povezan z "vhodom za dvigalo" nad njim, ki omogoča prehod na lunarno površje; s tem bi bil povezan laboratorij; nato telovadnica, kjer bi ekipa lahko pridobivala mišično maso; še en hodnik z dvema straniščema; na koncu pa bi imeli rastlinjak, kjer bi pridelovali hrano in kisik. Solarni paneli morajo biti nad podzemnim delom Mesečevega tabora, da jih je mogoče enostavno povezati z delovnimi materiali, ki v laboratoriju potrebujejo energijo. Poleg podzemne infrastrukture, ki povezuje vse oddelke, bo na levi strani tudi zasilni predor, če bi bil kateri od oddelkov kakor koli onesnažen ali kako drugače nevaren za vstop.

Naš lunin tabor je bil zasnovan tako, da je bil zgrajen v tunelu iz lave (naravna struktura Lune), saj bi ga to lahko zaščitilo pred sončnim sevanjem in padanjem meteoritov. Želeli smo tudi, da bi se nahajal blizu južnega tečaja, saj obstaja večja verjetnost, da bomo tam našli bolj lokalno zamrznjeno vodo, kot bi jo našli na severnem tečaju. Seveda mora biti naš lunin tabor na tisti strani Lune, ki ostaja obrnjena proti Zemlji, saj bi na ta način spodbujali boljšo komunikacijo med našim naravnim satelitom in našim planetom, poleg tega pa tudi nekaj odbite sončne svetlobe z Zemlje ponoči in nekaj dodatne zaščite pred meteoriti.

Za izgradnjo našega luninega tabora bodo potrebni roboti. Ti roboti bi morali biti sposobni zgraditi celotno strukturo znotraj tunelov iz lave. Za gradnjo osnovne strukture naše lunarne kapsule smo razmišljali o uporabi tridimenzionalnega grafena, saj je to izredno močan material in hkrati lahek, zato ga je lažje prepeljati na Luno. Za dokončanje te grafenove podpore bi nad njo zgradili cementne stene iz luninega regolita, s čimer bi izkoristili geologijo same Lune. Nazadnje bi bile vse površine prekrite z grafenom v obliki Mottovega izolatorja, razen "vhoda za dvigalo" in površin za sončne panele in kolektorje. Za omenjene površine smo razmišljali, da bi plast grafenovih baterij v njihovi superprevodni obliki položili na lunarni cement, ki že pokriva prvo plast grafena. Nato bi uporabili plast aerografita, odpornega materiala, ki je zelo prožen in lahko prevaja električni tok do grafenovih baterij, na koncu pa bi namestili fotoelektrične celice, sončne celice in kolektorje.

V začetni fazi bi bilo treba pridobiti vodo iz zaloge, ki bi jo že prinesli z Zemlje. Ko se bodo raziskave na Luni nadaljevale, jo bo mogoče pridobiti z luninim ledom, ki je prisoten v podtalju, in s filtriranjem urina.

Tako kot pri vodi se bodo morali astronavti v začetni fazi prehranjevati z viri, ki jih bodo prinesli z Zemlje, vendar nameravamo v rastlinjak pripeljati zemljo, bogato z mineralnimi solmi, nekaj cianobakterij, jajčec žuželk in tudi nekaj ribjih iker, da bi lahko z akvaponiko pridelali bolj raznoliko hrano. Poleg že omenjenega bi iztrebke razkužili in jih nato poslali v rastlinjak, kjer bi jih uporabili kot naravno gnojilo.

Energijo bi poleg solarnih panelov zagotavljali tudi sončni kolektorji, ki bi astronavtom omogočali uravnavanje temperature v kapsuli. Poleg tega bi bila telovadnica še en generator energije, saj morajo astronavti redno izvajati fizične vaje, ta energija pa bi se shranjevala v baterijah.

Tako kot vodo in hrano bi bilo treba tudi kisik najprej porabiti iz zaloge, dokler cianobakterije in rastline (iz rastlinjaka) ne bi začele proizvajati dovolj kisika za vse možne stroške.

[54]

Podzemni tabor na Luni bo naravni ščit, ki bo astronavte zaščitil pred nevarnostjo. Predori iz lave bi bili zaščiteni hodniki brez temperaturnih nihanj, škodljivega sevanja in meteoritov. To bo učinkovitejše od katere koli zemeljske tehnologije.

Edina stvar, ki mora biti na površini in izpostavljena, je vhod in sončni kolektorji.

Poleg tega bo vhod umakljiv, kar bo zmanjšalo izgubo energije zaradi njegove sence in možnost, da ga zadenejo meteoriti.

V sami strukturi bo vsaka komora od sosednjih ločena z zračno zaporo z zasilnim gumbom za zaklepanje komore v primeru kontaminacije. Da bi v takih primerih omogočili premikanje po bazi, bo ob strani glavnih komor zasilen predor.

Dan v luninem taboru mora biti kot dan v ISS:

• 06.00-06.30 - Zbuditev posadke; jutranja higiena, zajtrk, ogled novic, branje dnevnega povzetka, jutranja priprava na delo
• 07h30 - jutranja konferenca o dnevnem načrtovanju; delo (koristni tovor, vzdrževanje sistemov, priprava na operacije, vaje)
• 12h00 - kosilo; delo (koristni tovor, vzdrževanje sistemov, priprava na operacije, vaje)
• 19h00 - Večerna konferenca o dnevnem načrtovanju; osebni čas za večerjo, elektronsko pošto, sprostitev, večerno higieno
• 22h00 - Posadka gre spat

Dnevna rutina mora vključevati: dve uri telesne vadbe načrtovane naloge vsakih 5 minut (za vsako nalogo mora biti napisan postopek, ki ga lahko astronavti upoštevajo) in načrtovane obroke (opoldanski obrok). Vsak dan je treba prešteti skupno število ur dela, da se zagotovi, da astronavti ne bodo izčrpani. Včasih sta pri nalogi potrebna dva ali več astronavtov in eden od astronavtov mora biti poveljnik, ki je po potrebi odgovoren za sprejemanje odločitev (skupaj z nekom, ki je na Zemlji) za astronavte.

Naloge morajo biti vedno drugačne, da izkoristite čas in preučite različne stvari. V luninem dnevu lahko raziskujejo in zbirajo vzorce za analizo, v lunini noči pa lahko te vzorce analizirajo v laboratoriju.