[42]

Cilj našega projekta o Luni je odpreti nova obzorja za boljše poznavanje Lune in vesolja. Ustvarjanje funkcionalne kupole na Luni bi bil velik korak za znanost in človeštvo. Naš projekt združuje udobje s potrebami znanosti in ustvarja popoln prostor za raziskovalce, ki bo pomagal človeštvu.

V prvi fazi projekta bodo na površje Lune izstrelili raketo z roboti in tehnologijo, ki bo robotom pomagala zgraditi bazo. V drugi fazi bodo raziskovalci iz vseh vej znanosti ostali v lunini bazi. Kupola bo popolna za njihovo raziskovanje, zato bodo izpolnili svoje poslanstvo na Luni. Misija naj bi pripomogla k razvoju znanosti in napredku tehnologije pri raziskovanju vesolja.

Za lokacijo našega luninega tabora smo izbrali območje južnega pola Lune, saj je več kot primerno za raziskovalne misije. Območja se stalno dotika sončna svetloba, zato je idealno za zbiranje energije. Notranjost kraterjev je zasenčena, kar je ugodno za obstoj zamrznjenih usedlin, ki lahko vsebujejo fosile iz obdobja nastanka Lune. Prav tako so na južnem polu velika nahajališča kisika, železa, silicijevega dioksida, vodika, magnezija, kalcija, aluminija, titana in mangana, pri čemer so prva tri nahajališča bogatejša. Na območju Luninega severnega tečaja je podobno zaščitenih kraterjev veliko manj.

Natančna lokacija našega luninega tabora leži med kraterjema Cabeus B in Amundsen; po misiji LCROSS je bilo potrjeno, da je v kraterju Cabeus velika količina vode. Odločili smo se za postavitev baze na zunanji strani kraterja, saj je v notranjosti preveč hladno in temno.

Med prvo misijo bomo zgradili lunin tabor. Potrebni materiali bodo pristali ločeno: 20 sončnih panelov (2,3 x 0,86 metra), 2 generatorja Kilopower, 3 vrste robotov in 7 napihljivih kupol naj bi zadostovalo. Roboti bodo opravljali vsa gradbena dela: en robot, namenjen zbiranju regolita, je zgrajen kot vakuum, ki vpija regolit. Drugi bo od prvega robota pobral regolit in na suho stiskal opeke velikosti 30 x 15 x 15 cm. Tretji robot bo opeke pobiral z raztegljivo roko, ki lahko doseže do 7 metrov višine. To mu pomaga pri nameščanju opek okoli napihljive kupole.

Roboti bodo avtonomni; delovali bodo po algoritmu, vendar bodo imeli zaradi redundance vsi roboti na krovu kamere in jih bo mogoče v primeru napak daljinsko upravljati z Zemlje. Imeli bodo tudi navigacijske senzorje, ki jim bodo pomagali pri orientaciji na terenu.

Naš lunarni tabor bo v bližini kraterja Cabeus, kjer je bila potrjena zadostna količina vode, ledena nahajališča pa bomo raziskovali s posebnim rudarskim robotom, enakim kot robot, ki absorbira regolit. Robot bo led hkrati segreval in dvigoval tlak, da bi preprečil sublimacijo; pridobljeno vodo bomo destilirali, da bi se znebili morebitnih ostankov. Reciklirali bodo tudi odpadno vodo iz prh in urin, in sicer tako, da bo šla skozi poseben postopek filtriranja. Destilirano in reciklirano vodo bomo pozneje uporabljali kot pitno vodo in vodo za prhanje.

V okviru dveh misij bomo astronavtom poslali vso hrano, ki jo bodo potrebovali za celotno misijo, saj rastline potrebujejo več časa za rast. Uporabili smo aeroponični sistem gojenja, ker je zelo učinkovit in potrebuje malo zalog. Prve rastline, ki bodo rasle v rastlinjaku, bodo špinača, redkvice in solata, saj rastejo hitreje. Ko bomo vzpostavili stalno oskrbo s hrano, bomo lahko začeli gojiti druge rastline. Kasneje bi lahko astronavti s seboj poleg rastlin prinesli še kaj drugega, na primer meso. Njihova prehrana mora biti raznolika.

Glavni vir energije bo polje sončnih panelov, ki se bo nahajalo v bližini lunine baze. Tudi roboti bodo imeli na sebi sončne celice, ki jim bodo zagotavljale neodvisno energijo. Imeli bodo baterije za shranjevanje energije za nočno uporabo, ko paneli ne bodo mogli proizvajati energije, po izpraznitvi baterij pa bodo roboti za nadaljnje delo uporabljali generator MMRT. Energija iz panelov se v celoti uporablja v bazi. Ko ni sonca, se za proizvodnjo energije vključi rezervni sistem, ki ga sestavljata dva kilowerna reaktorja na osnovi obogatenega urana.

Kisik bodo pridobivali iz regolita, saj ta vsebuje približno 45% kisika. Uporabljeni postopek se imenuje METALIZA FCC, elektroliza za kovine, ki jo bomo uporabili za kisik. Ta postopek potrebuje približno 15 kg regolita na dan, da zagotovi kisik za šestčlansko posadko. Regolit bo priskrbel robot. Vsakih 8 ur ga je treba ročno zamenjati, ostanek pa se bo uporabljal kot gradbeni material. Pridobljeni kisik se razredči z dušikom. Ker dušika na Luni ni, ga bodo prenesli z Zemlje.

[54]

Okolje na Luni je zelo nevarno, zato smo sprejeli nekaj zaščitnih ukrepov, da bi zagotovili varnost astronavtov.

Prva stvar, ki jih ščiti, je lokacija baze na južnem tečaju Lune: povprečna letna temperatura je -13 °C, kar je za ljudi prijetna temperatura. V notranjosti kupole bomo temperaturo dvignili le za nekaj stopinj.

Druga stvar, ki bo ščitila astronavte, je material, iz katerega je izdelana kupola: regolit. Ker je sončno sevanje zelo močno, regolit deluje kot ščit.

Dodaten varnostni ukrep je predor, ki bo povezoval zunanjost in notranjost kupol. V predorih se bodo kostumi astronavtov razkuževali. Paradoksalno je, da jih regolit ščiti pred sevanjem, vendar je ob vdihavanju lahko smrtno nevaren.

Poleg tega bodo astronavti za raziskovanje okolice v veliki meri uporabljali dobro zaščitene roverje.

Odločili smo se, da bo dan v bazi na Luni trajal 24 ur, saj bi se ljudje zelo težko prilagodili drugačnemu urniku, kot so ga bili vajeni vse življenje.

Spanje bo trajalo 8 ur, da se bo posadka lahko dovolj naspala in sprostila, saj je življenje na Luni lahko zelo stresno. Po osmih urah dobrega spanca astronavte zbudi alarm. Med budilko in začetkom delovnega dne imajo eno uro "pospalnega" obdobja. V tem času posadka zajtrkuje, lahko bere časopise, se sprošča in komunicira med seboj; poleg tega bo moral eden od članov posadke tudi zamenjati regolit iz naprave METALYSIS FCC, saj ga je treba vsakih 8 ur ročno zamenjati. Ko se obdobje "po spanju" konča, ima posadka kratek sestanek, na katerem se pogovori o nalogah za ta dan. Na tem sestanku komunicirajo tudi z zemeljsko posadko.  

Ker vsak od njih pozna nalogo, ki mu je dodeljena, se loti dela za približno tri ure. Nato si vzamejo odmor, saj je čas za kosilo. Ta odmor traja približno eno uro. Po odmoru za kosilo nadaljujejo z delom 3,5 ure. Skupaj torej delajo 6,5 ure na dan.

Po končanem delu morajo telovaditi 2,5 ure, da ostanejo zdravi. Telovadnica bo opremljena s kolesarskim ergometrom in tekalno stezo za kardiovaskularno vadbo - obremenitev skeletnega sistema in vzdrževanje živčno-mišičnih vzorcev za gibanje, ter napravo za uporovno vadbo za vzdrževanje mišic in kosti. Ker ni dovolj naprav za vadbo, da bi lahko vsa ekipa vadila hkrati, imajo nekateri člani ekipe med vadbo prosti čas, v katerem se lahko sprostijo, tuširajo, delajo na drugih projektih ali se družijo.

Pred večerjo imajo še en sestanek, na katerem razpravljajo o dnevnih dosežkih in se še zadnjič pogovarjajo z Zemljo. Po tem sestanku prekinejo vse komunikacije z Zemljo, da bi se posadka lahko sprostila in skupaj večerjala. Po večerji je čas za spanje, saj se morajo pripraviti na še en cel dan na Luni.