Naša dvonadstropna baza je prilagojena za zagotavljanje življenjskih potreb in raziskovalnih zmogljivosti za pet oseb. Ima kupolo, v kateri bomo gojili rastline, dve opazovalnici, sončne celice, ki postajo oskrbujejo z energijo, in pristajalno ploščad z raketo. Opremljena bi bila tudi z vozili, ki bi pomagala pri raziskovanju Lune. V prvi kleti bi bil znanstveni oddelek, namenjen raziskavam in upravljanju delovanja baze. Tam bi bili prostori s stroji za nadzor zraka, vode in energije ter prostor za informacijsko tehnologijo. Vključeval bi tudi več laboratorijev, enega z debelejšimi stenami za nevarne poskuse, skladišče in hladilnico. V drugi kleti bi bil stanovanjski del. Tam bi bile sobe za vsakega astronavta, kuhinja, shramba za hrano, telovadnica in stroj za ločevanje odpadkov. Tam bi bilo tudi več zračnih zapornic, ki bi zagotavljale varnost ljudi v notranjosti.

Rob Shackletonovega kraterja s solarnimi paneli po celotnem obodu kraterja. Imeli bi tudi dve opazovalnici, eno na z Zemlje vidni gori Malapet in drugo v kraterju Aitken, ki je zelo zanimiva za raziskave.

Zaradi položaja sončnih kolektorjev bi ti ne glede na to, na katero stran pade sonce, stalno zagotavljali električno energijo in energijo, potrebno za delovanje postaje. Bazo bi radi postavili na tisto stran Lune, ki je vidna z Zemlje. Shackletonov krater se nahaja na južnem polu Lune, kjer so ledeni kraterji. Iz njih bi črpali vodne vire, ki bi jih uporabljali za rast rastlin in za potrebe vsakdanjega življenja. Ta krater je znan po nespremenljivi temperaturi, ki bi nam pomagala uravnavati zračne razmere.

Vodo bi pridobivali iz ledu, ki ga najdemo v ledenih kraterjih na Luni. Na naši postaji bi bil stroj, s katerim bi zdrobili in stopili led, da bi pridobili vodo. Voda bi se iz stroja v kraterju prenesla v stroj v naši bazi, kjer bi jo filtrirali in pripravili za prehrano ljudi. Nato bi jo po ceveh razdelili v različne prostore, odvisno od potreb.

Del hrane bi v našo bazo prenesli z Zemlje. Vendar bi bilo mogoče nekatere rastline gojiti tudi na površini Lune. Takšne rastline so na primer: paradižnik, kreša, rukola, redkev, rž, kvinoja, drobnjak, grah in por. To so rastline, ki za svojo rast potrebujejo veliko kalija in železa, ki ju najdemo v lunarni zemlji.

Energijo bi lahko pridobivali iz sončnih kolektorjev, katerih skupna površina bi znašala skoraj 200 m2. Ti bi zlahka pokrili našo porabo energije. Naš rezervni vir bi bil jedrski reaktor ali baterije, napolnjene z odvečno energijo iz panelov.

Z Hofmannovim aparatom bi lahko iz ledu pridobili zrak. Rezervni vir zraka bi bil zemeljski kisik, ki bi ga pridobivali z elektrolizo staljenih soli.

Ko bi astronavti prispeli na Luno, bi bila naša baza že zgrajena, saj bi tja poslali vozila, ki bi jo zgradila. Najprej bi izkopali jamo in iz vode naredili beton ter zunanjo steno, v katero bi izvrtali luknje in jih napolnili z vodo. Nato bi z uporabo polietilenskega filamenta natisnili postajo. Astronavti bi bazo razširili z uporabo plastičnih filamentov, ki bi jih z Zemlje dostavili v obliki posod s hrano ali drugimi potrebnimi predmeti. Z njim bi roboti gradili naslednje dele našega malega sveta.

Stene bi bile izdelane iz polietilena in debele vsaj 20 cm. Podstavek bi bil prekrit z debelim betonskim zidom z odprtinami za vodo, kar bi bila še ena zaščita pred sevanjem. Beton, ki je del tega kompozita, je izolator, ki bi astronavte ščitil pred zunanjo temperaturo. Imeli bi zračne zapornice, zaradi katerih lunina atmosfera ne bi dosegla notranjosti. Če bi se zračne zapornice poškodovale, bi se vsi astronavti skrili v sobo ob zračni zapornici in tam ostali, dokler ne bi prišla pomoč z Zemlje.

Naš astronavt John je pravkar vstal. Najprej je šel v kopalnico in se oprhal z vodo. Za steno je slišal stroj. Po tuširanju je šel pripravljat zajtrk. Šel je v skladišče po nekaj jajc v prahu za pripravo umešanih jajc in po drobnjak iz kupole. Do tja je moral priti z dvigalom. Ko je končal, so prišli vsi njegovi sodelavci, pojedli zajtrk in začeli dan. John je hodil v telovadnico, da bi ohranil dobro telesno pripravljenost. Tam je bila tudi Kasia, astronavtka s Poljske. Obljubila je, da bo Johnu pomagala nabrati lunarno zemljo, ki jo je potreboval za današnje poskuse. Po telovadbi je John pripravil posode za epruvete, si nadel skafander in se s prijateljico odpravil na površje Lune. Šla sta skozi zračne zapornice zunaj. Ko sta končala, sta nekatere epruvete spravila v skladišče in hladilnico. Preostale sta vzela s seboj v poseben laboratorij z debelimi stenami, da bi preverila vnetljivost regolita. Drugi astronavti so jih opazovali skozi okno. Rezultate svojih raziskav so takoj poslali agenciji na Zemlji. Bilo je že pozno, zato so se vsi pripravili na opazovanje roja asteroidov v observatoriju. Observatorij so morali obrniti, da so lahko opazovali ta pojav. John, ki je bil po dolgem dnevu utrujen, je pojedel večerjo in šel spat. Ko je zaspal, je slišal, da njegovi kolegi v dnevni sobi gledajo film.