[42]

Projekt Moon Camp smo začeli pripravljati po božiču. Prvi poskusi nam niso bili všeč, zato smo se odločili za tretjo različico, ki je bila končno videti tako, kot smo si želeli, saj smo združili vse prejšnje poskuse. Naša baza je sestavljena iz šestih sekundarnih delov, ki se uporabljajo za raziskave in nastanitev astronavtov, in enega primarnega dela, ki bi ga lahko uporabili kot območje za rast. Ti deli so pobarvani z belo barvo. Potem so tu še rezervoarji za kisik in vodo, ki so pobarvani črno, skupaj z nekaterimi zračnimi zapornicami, ki so enake barve. Na prvem in četrtem sekundarnem odseku sta teleskop in komunikacijski satelit, ki se uporabljata za povezavo z matično bazo na Zemlji ali z drugim satelitom, ki kroži okoli Lune.

Naša baza na Luni bi morala biti na severnem ali južnem tečaju Lune zaradi temperature in možnosti učinkovitejše izrabe sončne energije. Druga možnost je, da bi bila baza v bližini velikega nahajališča kovin ali na strateških lokacijah, od koder bi izstrelili rakete za medplanetarna potovanja.

Najprej moramo prilagoditi teren, da bo nekoliko raven. Deli lunine baze bi bili zgrajeni s 3D tiskalnikom, ki bi bil nameščen na robotski roki. Ta bi začel graditi dele baze plast za plastjo z materialom, sestavljenim iz polimera, ki je odporen proti sevanju in nekaterim meteoritom manjše velikosti. Material bi z raketo pripeljal do baze na Luni. Okna, rover itd. bi prav tako prinesla raketa do baze.

Med četrtim in petim oddelkom je rezervoar za približno 450 litrov vode. Vodo bi izkopali v bazi ali pa bi jo v nujnih primerih odnesli z raketo. V bazi bi bil recikler za recikliranje vode, ki bi deloval po enakem principu kot na ISS. Zaščitni sloj rezervoarja za vodo bi bil iz istega materiala kot baza. Vodo bi bilo treba vzdrževati na stalni temperaturi dvajset stopinj Celzija.

Na sredini podstavka bi bil rastlinjak za gojenje rastlin. Okna na podstavku rastlinam zagotavljajo sončno svetlobo, ki jo potrebujejo za rast. V bazi je že dovolj vode, astronavti pa bi poskrbeli za gnojilo.

Za vir energije bi baza uporabljala sončne celice, ki bi se vrtele v smeri Sonca. Ponoči bi baterije napajale bazo z energijo, zbrano čez dan. Če bi prišlo do okvare baterij, bi bili na voljo rezervni generatorji, ki bi jih poganjalo tekoče gorivo.

Zračni rezervoarji imajo prostornino približno 290 litrov. V njih mora biti tlak približno 5 atmosfer, zato mora biti zaščitna plast rezervoarja debelejša in močnejša. Filtriranje zraka bi bilo pod nadzorom istega sistema, ki se uporablja v podmornicah ali na Mednarodni vesoljski postaji.

[54]

Zaščitne plasti baze bi jo varovale pred sevanjem. Plasti bi bile izdelane iz mešanice odpornega polimera in luninega prahu, na stenah baze pa bi bil poseben premaz, ki bi odbijal sončno svetlobo. Za zaščito pred mini meteoriti bi bile 20 cm debele stene izdelane iz odpornega polimera ali posebnega materiala, ki so ga izdelali na univerzi Rice.

Astronavti bi na površini Lune izvajali različne poskuse s pomočjo luninega roverja, ki bi jim pomagal, če bi morali prepotovati daljše razdalje, ali pa bi z dvema visokotehnološkima teleskopoma, ki sta v bazi, preučevali zvezde ali druge planete v prostranem vesoljskem vakuumu. Izumili bi tudi nove tehnologije za preživetje v sovražnem okolju Lune ali v vesoljskem vakuumu. Astronavti bi lahko celo preučevali učinke, ki jih ima Lunina gravitacija na človeško telo. Predvsem pa bi jo lahko uporabljali kot polnilno postajo za vesoljske ladje, ki bi potovale še dlje od same Lune. Gorivo, kot je helij-3, bi lahko celo pridobivali na površini Lune.